Napadi Združenih držav in Izraela proti Iranu so znova odprli najpomembnejše vprašanje energetske-varnosti v svetovnem gospodarstvu: motnje v tokovih nafte in plina na Bližnjem vzhodu, ki tečejo skozi najpomembnejšo energetsko stezo na svetu, Hormuško ožino. Na kocki je približno 20 milijonov sodčkov nafte in naftnih derivatov na dan – približno petina svetovne porabe – ter ves izvoz utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) iz Katarja in Združenih arabskih emiratov, kar ustreza približno 20 % svetovne trgovine z LNG. Od prvih napadov 28. februarja se je ladijski promet skozi ožino skoraj umiril.
Takojšen vpliv na cene energije je bil znaten. Cene nafte so 2. marca zjutraj poskočile za približno 8 %, evropska cena plina pa za približno 20 %. Dolgoročni-vpliv na cene energije bo odvisen od tega, kako dolgo bodo trajale sovražnosti, in njihovega vpliva na ladijski promet skozi Hormuško ožino. Kratek konflikt bi vnesel geopolitično premijo za tveganje na trge nafte in plina. Dolgotrajna motnja – morda več tednov – bi začela zmanjševati zaloge, omejevati logistiko in zaostrovati globalne bilance nafte in plina, kar bi imelo veliko večji učinek na cene.
Evropa je veliko manj odvisna od zalivske nafte in LNG kot Kitajska, Indija, Japonska ali Južna Koreja, vendar ni izolirana. Nafta in utekočinjeni zemeljski plin sta globalna trga: vsaka blokada Hormuške ožine bi lahko sprožila takojšnje skoke cen, ki bi prizadeli Evropo ne glede na njen omejen fizični uvoz.
Najbolj izrazita ranljivost Evrope je LNG. Če se utekočinjeni zemeljski plin prek Hormuške ožine omeji, se globalna razpoložljivost takoj zmanjša. Evropa bi bila nato prisiljena tekmovati z azijskimi kupci za prilagodljive tovore na promptnem trgu – nekaj, kar smo videli med energetsko krizo 2021–2023. To bi zvišalo evropske cene plina, zlasti zato, ker je Evropa začela leto 2026 z veliko nižjimi ravnmi skladiščenja plina kot v zadnjih letih: 46 milijard kubičnih metrov (bcm) konec februarja 2026 v primerjavi s 60 milijardami kubičnih metrov leta 2025 in 77 milijardami kubičnih metrov leta 2024.
Postopki polnjenja shranjevanja bi lahko bili moteni, kar bi povzročilo pritisk na stroške industrijske energije v Evropi. Višje cene plina prispevajo k cenam električne energije in industrijskim maržam, zlasti v sektorjih,-ki so intenzivni. Če cene nafte in plina skokovito narastejo, bo nadomeščanje težje, kar lahko sproži ponovno povpraševanje po premogu in pritisk za-prihranke na strani povpraševanja. Doseganje evropskega cilja znižanja stroškov industrijske energije – vprašanje, ki je v središču skrbi voditeljev EU glede konkurenčnosti – bi lahko postalo bolj zapleteno.
Ko gre za nafto, je odločitev Opec+ 1. marca o povečanju proizvodnje v poskusu pomiritve trgov zagotovo pomembna. Mednarodna agencija za energijo se bo odločila, ali bo svojim državam članicam dovolila skupno uporabo 90-dnevnih uvoznih-enakovrednih zalog nafte, ki jih morajo imeti v primeru hudih motenj-oskrbe z nafto. Zaenkrat ZDA ne razmišljajo o sprostitvi nafte iz svojih velikih strateških rezerv nafte (zaloge v ZDA presegajo zahteve IEA), kar nakazuje, da Washington verjame, da bo kakršen koli skok cen omejen.
Če še niso, bi morali evropski oblikovalci politik pripraviti načrte ukrepov v primeru daljšega zastoja na Bližnjem vzhodu. Kar zadeva plin, bi se morala Evropska komisija z vladami EU uskladiti glede ukrepov-za-zanesljivost-oskrbe, ki jih je treba uvesti-v primeru velikega skoka cen ali pomanjkanja. Ti bi lahko vključevali: i) spremljanje trgov utekočinjenega zemeljskega plina za razumevanje obsega kakršnega koli morebitnega preusmerjanja tovora v Azijo in izvajanje vseh možnih možnosti za zagotovitev zanesljivosti oskrbe; ii) priprava strategije za-zmanjševanje povpraševanja po plinu v EU; iii) bolj usklajeno polnjenje skladišč plina v prihodnjih mesecih, da se zagotovita stroškovna-učinkovitost in zanesljivost oskrbe za naslednjo zimo (za katero se polnjenje začne spomladi).
Za Evropo je ponovni ameriško-izraelski konflikt z Iranom opomnik, da je razdrobljenost na strukturno tesnejšem in bolj globaliziranem trgu plina draga. Previdnostne instrumente, ki so bili vzpostavljeni med energetsko krizo, vključno z-usklajevanjem polnjenja plinskih skladišč na ravni EU in skupnimi prizadevanji za krepitev zanesljivosti oskrbe, je treba ohraniti – ne odpraviti.
Situacija potrjuje tudi bolj temeljno točko: izpostavljenost Evrope geopolitičnim pretresom ostaja zakoreninjena v njeni nenehni odvisnosti od uvoženih fosilnih goriv, s katerimi se trguje na nestanovitnih svetovnih trgih – tudi če je svojo odvisnost z Rusije preusmerila na druge dobavitelje, nenazadnje na ZDA. Nove napetosti kažejo, da bi bilo treba pospešiti uporabo čistih, doma proizvedenih virov energije, namesto da bi upočasnili nizko{1}}ogljični prehod. Le z zmanjšanjem strukturne odvisnosti od uvoza nafte in UZP lahko Evropa trajno zaščiti svoje gospodarstvo pred ponavljajočimi se zunanjimi šoki.







